Barometer o tveganju držav in sektorjev - 4. četrtletje 2021
Dve leti po izbruhu pandemije je svetovno gospodarstvo na poti okrevanja, a se hkrati še zmeraj sooča s precejšnjimi izzivi. Po sorazmernem zatišju v tretjem četrtletju sta pojav koronavirusne različice omikron in njena hitra širitev v vse predele sveta pokazala, da ostaja pandemija kljub napredku na področju cepljenja nepredvidljiva. Zaradi zdravstvenih razmer je morala večina držav pozimi zopet uvesti nove omejitve. Nekatere evropske države so sicer spet delno zaustavile javno življenje, a ukrepi so bili v večini držav precej manj drastični kot v prejšnjih valovih pandemije. Neposredni učinki na gospodarstva so zato z vsakim novim valom manj izraziti, čeprav ostajajo posledice še posebno negativne za panoge, ki jih občutijo neposredno, kot na primer letalski prevoz, turizem, hotelirstvo in gostinstvo. Zdi se, da se je svet navadil živeti s pandemijo.
Kljub temu je novi val izrazito negativno vplival na enega od glavnih dejavnikov, ki vplivajo na globalno okrevanje: motnje v dobavni verigi. Težave z dobavami so najprej prizadele avtomobilsko industrijo, nato pa so se razmahnile na večino proizvodnega in gradbenega sektorja, posebej pereče pa so postale na začetku leta 2022. Nehvaležno je napovedovati, kdaj se bomo povrnili v običajne tirnice, a vseeno se zdi postopno sproščanje, ki naj bi se začelo v prvem četrtletju - in o katerem smo se do nedavnega vsesplošno strinjali - nekoliko preveč optimistična napoved: motnje dobavne verige verjetno ne bodo odpravljene pred poletjem, tudi če bo pandemični pritisk s prihodom toplejšega vremena popustil. Zato postaja vse pomembnejše tudi drugo veliko tveganje, na katerega smo opozorili v zadnjem Barometru, in sicer vse bolj izrazito drsenje v inflacijo, zlasti ker se vedno hitreje povečujejo tudi cene primarnih proizvodov, na kar med drugim vplivajo tudi zastoji v dobavah. Inflacija, ki jo poganjajo cene energentov, se je trdno zasidrala v proizvodnih cenah v številnih (razvitih) gospodarstvih, pri čemer podjetja prenašajo višje proizvodne stroške na maloprodajne cene. Poudariti je treba, da inflacijska dinamika po državah ni enaka: osnovna inflacija je sicer visoka v ZDA in Združenem kraljestvu, a ostaja umirjena v večini držav evrskega območja, kjer so osnovni inflacijski pritiski praviloma nizki. Takšna heterogenost seveda vodi do različnih monetarnih politik na obeh straneh Atlantika (in Rokavskega preliva), kar že močno vpliva na finančne trge in bo po vsej verjetnosti še dodatno vplivalo na mednarodne kapitalske tokove. Čeprav ECB ostaja v drži ‘čakanja in opazovanja’ in je napovedala, da v bližnji prihodnosti ne namerava prenehati z nakupi vrednostnih papirjev, je Bank of England decembra že zvišala obrestne mere. Fed je presenečen nad nedavnim porastom inflacije, večina opazovalcev pa ga vidi kot krivca za to gibanje, zato je nenadoma spremenil stališče in namignil, da bo v kratkem prišlo do zvišanja obrestne mere, do še večjega pa med letom. To je spodbudilo zaostrovanje denarne politike v nekaterih državah v vzponu, zlasti tistih, ki se soočajo s pritiski na zniževanje deviznih tečajev in znatnimi potrebami po zunanjem financiranju. Zdi se, da je Kitajska pri tem izjema, saj so se njene državne oblasti odločile nekoliko sprostiti monetarno politiko, da bi lahko nepremičninski sektor zadihal in da bi se s tem stabiliziralo gospodarstvo, ki bi - če bi se upočasnilo - lahko povzročilo trd pristanek.
Coface je v zadnjem četrtletju leta 2021 zaradi še vedno zelo negotovega okolja nekoliko spremenil svoje ocene tveganj, po valu popravkov navzgor v prejšnjih četrtletjih. Skupno je zvišal štiri ocene tveganja države, vključno z Dansko (A1), medtem ko je dve oceni znižal. Kar zadeva sektorska tveganja, je Coface zvišal dvanajst ocen, zlasti v papirni in lesni industriji, kjer so cene še naprej visoke. Ob tem smo izvedli pet znižanj, v glavnem v energetskem sektorju v Evropi, kjer je dobavitelje še posebej prizadel porast cen.
Prenesi publikacijo
