Tveganja in priložnosti dela na daljavo

Pandemije bo kmalu konec, vendar bodo kulturne spremembe, ki jih je povzročila, še leta oblikovale gospodarstvo. Med njimi je normalizacija dela na daljavo ena od najbolj pomembnih. Obsežen eksperiment z delom na daljavo, ki ga je izsilila velika zapora, je razblinil številne mite o tem, kaj lahko doseže delovna sila na daljavo. Ker stalno delo na daljavo ni več tabu, bodo delodajalci v državah v razvoju vse bolj v skušnjavi, da zaposlijo talente za delo na daljavo. Številna gospodarstva v vzponu hitro dohitevajo na področju izobraževanja in tehnološkega razvoja, vendar so stroški dela še vedno za red velikosti nižji. Vse več pisarniškega dela se bo opravljalo v državah v razvoju in se nato nematerialno izvažalo v bogatejše države za delček domačih stroškov. Ta trend "virtualnega offshoringa" je posledica močnih finančnih spodbud. Na primer, podjetja v državi, kot je Francija, bi po ocenah zmanjšala stroške dela za 7 %, če bi virtualno prenesla 1 od 4 delovnih mest, ki jih je mogoče opravljati na daljavo. Družba Coface ocenjuje, da je skupno število delovnih mest, ki jih je mogoče opravljati na daljavo, v gospodarstvih z visokimi dohodki približno 160 milijonov. V gospodarstvih z nizkimi in srednjimi dohodki pa je število potencialnih delavcev, ki delajo na daljavo, skoraj 330 milijonov.
 
Za bogate države bi lahko obsežno virtualno preusmerjanje dela v tujino postalo vir političnega tveganja. Pritiski svetovne konkurence lahko med storitvenimi delavci sprožijo ekonomsko zaskrbljenost, kar lahko spodbudi politično polarizacijo. Za gospodarstva v vzponu lahko delo od doma postane steber njihovega razvojnega modela.
 
Da bi izločili države, ki imajo potencial, da postanejo virtualna vozlišča offshoringa, smo uporabili kazalnik, ki temelji na merilih, kot so človeški kapital, konkurenčni stroški dela, tehnološka infrastruktura in poslovno okolje. Gospodarstva z nizkimi stroški dela in velikimi zalogami potencialnih delavcev za delo na daljavo (kot so Indija, Indonezija ali Brazilija) se zdijo dobro pripravljena na to pot. To velja tudi za države z razmeroma močnim človeškim in tehnološkim kapitalom, kot je Poljska. Čeprav bi bili Kitajska in Rusija na papirju idealni destinaciji za virtualni offshoring, bodo naraščajoče geopolitične in kibernetske varnostne napetosti z Zahodom predstavljale pomembno oviro.
 
V zadnjih nekaj desetletjih globalizacije sta bila selitev industrijskih dejavnosti na drugo lokacijo in rast globalnih dobavnih verig eden glavnih dejavnikov rasti produktivnosti¹. V zadnjih letih pa se zdi, da se rast produktivnosti zaradi prerazporejanja industrijske dejavnosti duši.
 
Ker bo leta 2020 dolg podjetij skokovito narasel, bodo podjetja težje kot kdaj koli prej postala stroškovno konkurenčna. Ena od možnosti bo okrepitev selitve storitev in dejavnosti, ki temeljijo na znanju, v države z nižjimi stroški dela. Ta trend ni nov: države, kot sta Indija ali Filipini, so že uveljavljena središča offshoringa za IKT in poslovne storitve. Vendar pa se je spremenila razširjenost dela na daljavo. Dejansko je bilo med prvo zaporo² v drugem četrtletju leta 2020 do 40 % delovne sile v EU vključenih v neko obliko rednega dela na daljavo. Ker so bili vodje ugodno presenečeni nad produktivnostjo svojih zaposlenih na daljavo³ , se je odnos hitro začel spreminjati. Čeprav je trditev "če se lahko dela od doma, se lahko dela tudi v tujini" zagotovo pretirana, podjetja vse bolj privlači zamisel o delno globalizirani virtualni delovni sili. Na vzorcu 330 velikih ameriških podjetij je delež organizacij, ki so pripravljene za polni delovni čas zaposlovati delavce na daljavo iz tujine, narasel na 36 % v primerjavi z 12 % pred pandemijo⁴. Zato je verjetno, da bodo podjetja zaradi digitalnih inovacij vse pogosteje zaposlovala kvalificirano delovno silo v državah globalnega juga⁵ , kar je najbolj izpostavil ekonomist Richard Baldwin⁶. Da bi bil pojav virtualnega offshoringa (ali "tele-migracije", kot ga imenuje Baldwin) makroekonomsko pomemben, ni treba, da postane norma, saj mora vključevati le dovolj velik delež dela, ki se trenutno opravlja v gospodarstvih z visokimi dohodki.

Snemi to publikacijo

_____

_{1 - See Den Butter & Pattipeilohy: "Productivity gains from offshoring" (Tinbergen Institute Discussion Paper, 2007) or Tillmann: "Offshoring, domestic outsourcing, and productivity: Evidence for a number of European countries" (Kiel Working Paper, 2012)
2 - Eurofound: "Living, working and COVID-19" (COVID-19 series, 2020)
3 - PwC's US Remote Work Survey (December 2020 edition) reports that 52% of managers find that productivity has improved over the prolonged work-from-home period.
4 - The Conference Board: "Adapting to the Reimagined Workplace: Human Capital Responses to the COVID-19 Pandemic" (2020)
5 - We will use "Global South" as shorthand for both lower-income countries and middle-income emerging countries.
6 - Baldwin: "The Globotics Upheaval: Globalisation, Robotics, and the Future of Work" (Oxford University Press, 2020)}