Barometer tveganj za države in sektorje - 2. četrtletje 2022
Štiri mesece po začetku spopadov v Ukrajini lahko povzamemo nekaj prvih spoznanj: konflikt, ki bo trajal še dolgo, je že porušil svetovno geoekonomsko ravnovesje in sprožil nove tektonske premike, katerih posledice, ki so nedvomno pomembne, je še vedno težko razbrati in opredeliti, kaj šele količinsko opredeliti. Kratkoročno, kot smo pojasnili pred kratkim, vojna povečuje napetosti v proizvodnem sistemu, ki ga je že tako ali tako močno prizadela dveletna pandemija, in povečuje tveganje trdega pristanka svetovnega gospodarstva. Medtem ko je slednjemu še pred nekaj tedni navidezno grozila stagflacija, je sprememba tona glavnih centralnih bank, ki se soočajo z nenehnim pospeševanjem inflacije, obudila možnost nove recesije - zlasti v razvitih gospodarstvih.
Čeprav se je izredno visoka nestanovitnost, opažena marca/aprila, umaknila relativni stabilizaciji - v povprečju - cen primarnih surovin, so te še vedno zelo visoke (zlasti hrane in energije) in bodo verjetno ostale takšne, dokler se svetovna gospodarska rast bistveno ne upočasni. Manevrski prostor na strani ponudbe je vse ožji, saj se kopičijo izvozne omejitve za prehrambene izdelke, zahodne sankcije (in ruske protisankcije) pa so zdaj usmerjene proti vsem oblikam oskrbe z energijo. Zdi se, da je trajen ali okrepljen prenos rasti cen inputov na cene blaga in storitev (ki je v nekaterih državah/sektorjih še v povojih) neizogiben, zlasti ker se bodo pritiski na plače glede na trenutne razmere okrepili. Z drugimi besedami, tveganje stagflacije se je precej povečalo in prve znake tega je že mogoče opaziti.
V skladu s tem je ECB po zgledu ameriške centralne banke Federal Reserve in Bank of England postopoma zaostrila svoje stališče, tako da je za konec leta vnaprej napovedala zvišanje obrestnih mer. Tako kot druge pomembne centralne banke (razen Bank of Japan) tudi ECB v strogem okviru svojega mandata nima druge izbire, kot da precej poostri svoje varovalo, čeprav bi to lahko sprožilo brutalno upočasnitev aktivnosti in ponovno obudilo strahove pred novo evropsko državno krizo. Glede na to je ECB takoj nadaljevala z odpravljanjem teh strahov, saj je ponovno potrdila svojo namero, da se bo izognila kakršni koli pretirani razdrobljenosti finančnih trgov.
Kljub temu naš osrednji scenarij ne predvideva takšnega skrajnega razvoja dogodkov: v skladu s sedanjim dogovorom se pričakuje, da se bo gospodarska aktivnost postopoma zmanjševala, kar bo za seboj potegnilo tudi cene življenjskih potrebščin. Na splošno menimo, da je mehak pristanek svetovnega gospodarstva še vedno mogoč, čeprav je veliko manj verjeten kot v začetku leta: meja, ki bi lahko preprečila tako recesijo kot stagflacijo, je vse ožja, skušnjava, da bi sprožili prvo, da bi se izognili drugi, pa vse večja. Cena, ki bi jo bilo treba plačati v primeru neuspeha, bi bila še posebej visoka, saj bi kombinacija politik postala še posebej nejasna in destabilizirajoča, in sicer med monetarnim varčevanjem in proračunsko kompenzacijo. Pravzaprav ni nobenega razloga, da bi izključili možnost, da bi se s poskusom izogniti enemu na račun drugega, na koncu dobili oboje.
V tem zapletenem mednarodnem okolju smo znižali bonitetno oceno 19 državam, od tega 16 evropskim - zlasti Nemčiji, Franciji, Združenemu kraljestvu in Španiji - in zvišali le dvema (Braziliji in Angoli). Na sektorski ravni število znižanj bonitetnih ocen v tem četrtletju (skupaj 75 v primerjavi z 9 zvišanji) poudarja postopno širjenje teh zaporednih šokov po vseh sektorjih, tako energetsko intenzivnih (kovinski, papirni itd.) kot tistih, ki so bolj neposredno povezani s kreditnim ciklom (gradbeništvo). Ker se obzorje še naprej temni, so tveganja seveda usmerjena v smeri premagovanja negativnih trendov - nobenega scenarija ni mogoče izključiti.
Prenesi publikacijo
