Ali je razmah uporabe kovin v električnih vozilih vzdržen?

Kovine, ki se uporabljajo v električnih vozilih, kot so litij, kobalt in baker, so v središču zdajšnje revolucije v avtomobilski industriji. Strogi predpisi, programi državne podpore in vse večji razmah električnih vozil na nekaterih območjih močno spodbujajo povpraševanje po teh kovinah, ki so postale nepogrešljive pri proizvodnji baterij. Neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem tako zvišuje njihove cene, čeprav je tržni delež električnih vozil še vedno skromen. Coface v svoji zadnji analizi ne napoveduje večjih sprememb cenovnih gibanj v naslednjih dveh letih.

Različne konfiguracije baterij ali morebitna uporaba vodika kot vira energije ne bodo zmanjšale pritiska na uporabo teh kovin, čeprav visoki stroški njihove integracije prispevajo k spodbujanju raziskav in razvoja alternativnih tehnologij. Vendar pa bi ta prizadevanja lahko dolgoročno spremenila razmere z močno konkurenco med državami, ki želijo pridobiti prednost pri naslednji generaciji vozil.

Kovine, ki so bistvene za proizvodnjo baterij in jim močni strukturni trendi zato koristijo

Segment električnih vozil po vsem svetu še naprej raste, saj je leta 2020 njegov tržni delež znašal 13 % v primerjavi z 8 % leta 2019. Podatki Mednarodne agencije za energijo:

• Prodaja avtomobilov se je leta 2020 zmanjšala za 6 %, medtem ko se je prodaja električnih vozil povečala za 41 %, saj je Evropa pokazala veliko zanimanja za ta segment..
• V prvem četrtletju leta 2021 je prodaja električnih vozil poskočila za 41 % v primerjavi s prvim četrtletjem 2020, po pričakovanjih pa naj bi se prodaja v tem letu povečala za 70 %.

Poleg tega bo na nekaterih trgih, vključno z Evropo, do leta 2035 prepovedana prodaja motorjev z notranjim izgorevanjem, kar bo odpravilo tekmo za električne motorje.

Opisani trend povzroča pritisk na kovine, potrebne za proizvodnjo vozil: litij, kobalt, grafit, nikelj, elemente redkih zemelj, aluminij in baker. V baterijah se uporablja več deset, če ne več sto kilogramov kovin, zlasti aluminija, ki pomeni približno polovico skupne teže, sledijo pa mu baker, grafit in nikelj.

Aluminij se zaradi nizke teže in sposobnosti učinkovite zaščite pri trkih ne uporablja le v baterijah, temveč tudi v drugih delih vozila, kot so šasije in notranje plošče. Zanimiv pa je tudi baker: nujen je pri proizvodnji baterij, hkrati pa ga uporabljajo dobavitelji električne energije, ki morajo zaradi prilagajanja elektrifikaciji voznih parkov in novim potrebam po energiji razvijati nova omrežja.

Rast povpraševanja presega ponudbo, kar ustvarja pritisk na proizvodnjo in cene

Coface pričakuje, da se bodo cene niklja, aluminija in bakra med letoma 2020 in 2021 zvišale za 34 %, 25 % oziroma 47 %. Poleg tega pričakuje znatno povečanje povpraševanja v obdobju od 2020 do 2050. Povpraševanje po bakru za električna vozila naj bi se v istem obdobju povečevalo za 9,9 % letno, povpraševanje po niklju pa za 11,8 % letno.
Glavni proizvajalci teh zelo iskanih kovin prihajajo iz Demokratične republike Kongo (DRK), Avstralije, Indonezije, Čila in Rusije. Svoje vlade pozivajo, naj spremenijo rudarsko zakonodajo, tako da bi lahko obdržali večji delež ustvarjene dodane vrednosti, obenem pa naj okrepijo okoljske predpise in z njimi zaščitijo lokalne skupnosti.

Pritisk na rudarska in kovinskopredelovalna podjetja, naj okrepijo ponudbo in se odzovejo na te trende, bo velik.

Coface pričakuje, da bodo morala podjetja v tem sektorju zaradi omogočanja rasti povečati naložbe v osnovna sredstva, hkrati bodo morala poskrbeti za donosnost, kar je kratkoročno precejšen izziv. Sektor je na začetku leta 2020 močno prizadela pandemija, zlasti zaradi padca cen in hkratnega upada povpraševanja ter zaprtij držav. Gospodarski obeti so bili v tistem času slabši, zato so se proračuni za raziskave in povečanje zmogljivosti zmanjšali, še preden se je trend obrnil.

Zmanjšanje odvisnosti je povezano s številnimi izzivi

Proizvajalci baterij in njihovi kupci skušajo zmanjšati odvisnost od kobalta, hkrati pa iščejo alternativne vire energije. Vodik na splošno velja za obetavno alternativno rešitev, s katero bi bilo mogoče znižati skupne stroške v sektorju in hkrati zmanjšati obremenitev okolja. Coface vseeno pričakuje, da vodik brez znatnih državnih spodbud v tem desetletju ne bo mogel postati prelomna rešitev.

Poleg tega se od akterjev v ekosistemu baterij - ki vključuje končne uporabnike, na primer avtomobilske proizvajalce - ne pričakuje, da bi kratkoročno dali prednost vodiku, saj so ogromno vlagali ravno v baterije, da bi lahko izpolnili stroge predpise različnih oblasti.

Med ukrepi za zadovoljitev naraščajočega povpraševanja in zmanjšanje vpliva na okolje sta tudi recikliranje in krožno gospodarstvo. Čeprav je pripravljenost za razmah uporabe električnih vozil povezana z doseganjem ciljev Pariškega sporazuma in bojem proti podnebnim spremembam, ima pridobivanje kovin, tako kot vsak rudarski postopek, pomemben vpliv na okolje in skupnosti. V Demokratični republiko Kongo, na primer, sta krčenje gozdov in delo otrok zelo razširjena. Spopasti se je treba tudi s takšno problematiko, da bi lahko revoluciji električnih vozil pripadlo mesto, ki ji gre.

Ker je prodanih že več milijonov električnih vozil, bo recikliranje v prihodnjih letih ključno in številna podjetja si že prizadevajo za razvoj lastnih dejavnosti v tem segmentu. Recikliranje kobalta in niklja je razmeroma zrelo, saj znaša stopnja recikliranja 60 %, litij pa se reciklira redko, s skupno stopnjo recikliranja zgolj 1 %. Možnosti za izboljšave vsekakor obstajajo, zlasti na področju boljšega ravnanja z odpadki.

Prenesi publikacijo