Egipt: veliko pomanjkanje tujih valut
Egiptovska centralna banka (CBE) je pred kratkim komercialnim bankam naročila, naj omejijo uporabo kreditnih kartic za transakcije v tujih valutah. To je zadnji izraz pomanjkanja tujih valut v državi. Egiptovski uvozniki imajo vedno več težav pri pridobivanju tujih valut za poravnavo svojih obveznosti do tujih dobaviteljev. To se je začelo s pandemijo Covid-19, ki je povzročila motnje v trgovini in turizmu, in okrepilo z vojno v Ukrajini, ki je prispevala k povečanju cen naftnih derivatov (katerih neto uvoznik je Egipt) in hrane, zlasti pšenice (Egipt je največji svetovni uvoznik).
Velike potrebe po tujih valutah, vendar omejeni viri
Egipt ima še naprej velike potrebe po zunanjem financiranju, zaradi česar potrebuje zalogo tujih valut. Prvič, za servisiranje zunanjega dolga (165 milijard USD septembra), katerega stroški bi lahko po podatkih CBE leta 2024 dosegli 29 milijard USD. Druga omejitev je ohranjanje ravni deviznih rezerv centralne banke (te so se s 45,4 milijarde USD v letu 2019 že zmanjšale na 35 milijard USD septembra 2023, kar ustreza 4,5-mesečnemu uvozu blaga in storitev), hkrati pa mora s prodajo istih tujih valut izravnati pritisk na znižanje svoje domače valute.
Tradicionalni viri tujih valut v državi so trenutno pod pritiskom, zaradi česar so razmere še bolj zapletene. Upočasnitev svetovne trgovine od začetka leta obremenjuje promet v Sueškem prekopu, bližina konflikta med Izraelom in Hamasom pa bo povzročila zmanjšanje prihodkov od turizma v regiji. Nakazila emigrantov, predvsem iz Zaliva in Združenega kraljestva, so se v prvi polovici leta 2023 medletno zmanjšala za 38 %.
Različne strategije za zmanjšanje pritiska na devizne rezerve
Poleg zmanjšanja uvoza, ki ga dosežemo z racionalizacijo deviznih sredstev, obstajajo še druge strategije za zmanjšanje pritiska na devizne rezerve, vse pa imajo svoja tveganja in koristi.
Bistvena devalvacija valute v kombinaciji z večjo prožnostjo deviznega tečaja bi bila prva možnost, saj bi zmanjšala pritisk na valuto. Vendar bi začetno hitro depreciacijo spremljal porast že tako zelo visoke inflacije.
Denarna in fiskalna zaostritev je druga možnost, ki bi z upočasnitvijo potrošnje gospodinjstev in uvoza olajšala sprejetje plavajočega menjalnega tečaja, kar pa ne bi šlo brez nezadovoljstva prebivalstva.
Tretja možnost je, da se s povečanjem neposrednih tujih naložb usmerimo izven države, vendar to predpostavlja, da vojska zmanjša svojo pomembno vlogo v gospodarstvu z odprodajo premoženja.
Ena od možnosti je sklenitev menjalnih sporazumov, ki bi olajšali nujni uvoz in hkrati ne bi črpali deviznih rezerv. To je na primer predvideno za uvoz čaja iz Kenije.
Ob upoštevanju teh težkih razmer in tveganja, da bi se prebivalstvo in vojska tik pred decembrskimi predsedniškimi volitvami uprli, bodo oblasti verjetno poskušale odložiti in ublažiti te zahtevne reforme, pri čemer jim bo pomagala stalna podpora lokalnih (Savdska Arabija in Združeni arabski emirati) in oddaljenih (ZDA) partnerjev ter relativni padec svetovnih kmetijskih cen.
V teh razmerah je težko pričakovati, da se bo pred predsedniškimi volitvami občutno zmanjšal pritisk na tuje valute; to zmanjšanje bi lahko bilo le postopno in ne bi bilo brez povratnih ukrepov.