Vzdržnost dolga v Afriki znova v središču pozornosti
Vse od pandemije in še zlasti od invazije Rusije na Ukrajino. se Afriki namenja veliko pozornosti. Ta šoka in njune posledice - ovire za pretok ljudi in blaga, skokovita rast cen energije in hrane ter zaostrovanje denarne politike - so razkrili strukturne pomanjkljivosti afriških gospodarstev, in sicer so jih poslabšali ali postavili v ospredje. V tem pogledu sta glavni značilnosti prezadolženost in neustrezna prehranska varnost - vključno z gospodarskimi, političnimi in družbenimi posledicami.
Leta 2020, v prvem letu pandemije covida-19, se je rast afriškega gospodarstva zmanjšala zaradi strmega padca cen surovin in nakazil ter propada turizma v številnih državah. V splošnem so k recesiji v veliki meri prispevale nenehne ovire za zunanjo in notranjo mobilnost oseb in blaga ter neorganiziran mednarodni in domači prometni sistem.
K temu so svoje dodali še učinki vojne v Ukrajini, ki so se včasih združili z učinki pandemije in podvojili posledice. Težave pri oskrbi z žiti, nafto in gnojili so skupaj s strmo naraščajočimi cenami goriv škodovale finančnemu položaju afriških držav, zlasti ob globalnem zaostrovanju denarne politike in dvigu vrednosti ameriškega dolarja. Pritiski na surovine so sprožili inflacijo, ki je precej prispevala k neustrezni prehranski varnosti ter povzročila socialne in politične nemire.
Posledično se je poslabšal saldo fiskalnega in tekočega računa. Ti težavi sta škodovali glavnim gospodarstvom na celini, ki so bila prej močna, in poudarili slabosti v njihovih modelih rasti. Velika odvisnost teh gospodarstev od uvoza (hrane, energije, vmesnih proizvodov in opreme), zanašanje na izdatno in poceni financiranje ter nizki davčni prihodki so močno prispevali k tem težavam.
Število primerov zadolženosti oziroma tveganje prezadolženosti sta narasli po vsej celini, na katero odpade več kot polovica vseh primerov na svetu. Kljub sprejetju skupnega okvira G20 za obravnavo dolga leta 2020 je obravnava dolga afriške celine zapletena zaradi naraščajočega števila upnikov za pogajalsko mizo od leta 2000, zlasti prihoda Kitajske, imetnikov obveznic in globalnih trgovinskih subjektov. Da bi zmanjšale svoje valutno tveganje, so nekatere vlade poskušale izdati dolžniške instrumente v lastni valuti, vendar ta poteza ni imela učinka, ker so vlagatelji zahtevali višje donose, da bi izravnali svoje tečajno tveganje.
Te razmere so vlade prisilile, da se obrnejo na MDS in druge večstranske organe ter - v najboljšem primeru - pridobijo financiranje pod ugodnimi pogoji in se v nekaterih primerih dogovorijo za prestrukturiranje dolga. V zameno za pomoč MDS in drugo morajo vlade izvajati strožje gospodarske politike, ki škodujejo rasti, poslabšujejo problem življenjskih stroškov in hkrati omejujejo uvoz. Afriški državljani so se na to nazadovanje gospodarstva včasih odzvali s protesti (pogosto nasilnimi) in državnimi udari ter spodbujanjem k uporu in kaznivimi dejanji.